Plesni opus Jasne Knez
Plesni opus Jasne Knez sodi med pomembne vzgibe za razvoj slovenskega sodobnega plesa. Ker je ples po svoji naravi vezan na trenutek “tukaj in zdaj” – obstaja namreč le, ko se dogaja, se krhke, hipno minljive, pogosto v obrobnih ali nekonvencionalnih prostorih in okoljih izvajane plesne umetnine, kakršnim je zavezana Jasna Knez – in zaradi katerih je tako izvirna in posebna – v času kaj kmalu razpršijo; še posebno, ker plesalka nikoli ni imela in še vedno nima dovolj opazne publicitete. Danes pa je tako: če nisi kar naprej v medijih, za javnost ne obstajaš, pri čemer pa prisotnost v medijih pogosto ni sorazmerna s kakovostjo ustvarjalca! Zato dobršnega dela Jasninega dela in delovanja naša kulturna javnost ne pozna dovolj, obenem pa ljubitelji, poznavalci in plesni strokovnjaki, ki vsa leta spremljamo njeno delo, vse bolj prepoznavamo njegovo vrednost.
Plesne temelje si je pridobila v šoli Žive Kraigher, pozneje pa se je izpopolnjevala na London Contemporary Dance School, na Mednarodni poletni plesni šoli v Rovinju, na številnih seminarjih v tujini ter na svojih plesnih popotovanjih po svetu (nekdanja Jugoslavija, Sudan, Taškent …). Kot slovenska sodobna različica legendarne Isadore Duncan pa je Jasna Knez ostala zvesta avtorskemu soloplesu, ki temelji na improvizaciji in raziskovanju giba, iščoč vedno nove, na naravnem gibu temelječe, a obdelane in sofisticirane plesne oblike. “ Narediti nekaj, česar ne naredi nihče drug tako kot ti: ko radoveden, pripravljen na igro, spontan in iskriv misliš, da svobodi ni konca.” Vendar Jasna goji improvizacijo kot ustvarjalno metodo in odrsko obliko, ne kot zasebno sproščanje. V letih preizkušanja je odkrila vzvode oblikovanja in izpilila prezentacijo: njena plesna improvizacija je strukturirana, hkrati pa polna presenečenj ter globoko izrazna. Pomembno je tudi njeno koreografsko delo, zlasti v povezavi z gledališkim gibom, ter mentorsko in plesno-pedagoško delovanje: že vsa leta vodi delavnice ustvarjalnega izraznega plesa, prva pa je pri nas začela poučevati tudi orientalski ples, ki ga posreduje po svoje, pretkanega z osebnim umetniškim nabojem.
Na plesnih odrih in prizoriščih je prisotna neverjetnih 50 let, saj je prvič javno nastopila že z osmimi leti “Moj prvi ples je bil Srnica! Spomnim se, da smo bili v garderobi Opere in nekdo nam je rekel, da je to soba Tatjane Remškarjeve in sem , čeprav je bila baletka, s strahospoštovanjem in tudi ponosom sedela pred ogledalom njene toaletne mizice.”
Kaj mora imeti človek, plesalka, ustvarjalka, da zdrži toliko časa, da ji ni dolgčas, da se ne naveliča, iztroši, zasiti – gibov? “Ples, kot nam ga je posredovala Živa Kraigher, temelji na popolni predanosti celega človeškega bitja. To ni nekaj, kar se naučiš in nato lepo zaplešeš, da je všečno ljudem, temveč je že v osnovi pogoj tvoja osebna izpoved, ki mora biti verodostojna, iskrena, brez manipulacij in špekulacij. To je nekaj, kar dojemaš, spoznavaš, se učiš postopno, saj vedno nate preži past, da bi skušal predvsem ugajati, se sprenevedati … Zato je bil vsak naš nastop, ne glede na to, kakšen status smo imeli – ali “amaterski”, ali “profesionalni” – zaresen, poglobljen, bil je iztisnjen izvleček tega, kar smo tisti trenutek bili. Zato lahko rečem, da sem na sceni 50 let. Zame je bil – in je še – ples poglavitni del življenja, ne hobi. Kaj me žene? Rekla bi, da predvsem radovednost. Radovedna sem, grozno me zanima, kako je, če tako plešeš, zanima me, ali lahko plešem na različno glasbo in druge spodbude, tu, tam, kjer koli … Spoznavam ter preizkušam vse zvrsti plesa, vsako si želim doživeti skozi lastno izkušnjo.Veseli me, ko mi kdo reče, zapleši nam kaj – in to kjer koli: na odru, v telovadnici, v gostilni, na cesti, v trgovini … ni mi nerodno, obratno, ob tem začutim toplino, kot bi mi rekli, pridi domov …”
Tako od tiste davne Srnice ni minilo leto, da Jasna ne bi nastopala: v odročni šoli ali vrtcu pleše za otroke ali za peščico ljudi na odprtju razstave, pa tudi za množice v gledališčih, na festivalih in v televizijskem mediju. S svojim plesom je kot ponosna marginalka neopazno-opazno, brez zunanjega blišča, a z intenzivnim notranjim žarenjem vtkana v slovenski kulturni prostor in čas.
“Telo mineva, a še vedno kaj ostane. Plesala bom do konca – v kakršni koli obliki!”
Neja Kos
“Sodobni ples se je v devetdesetih letih v Sloveniji razbohotil ravno zaradi takih navdušencev, kot je Jasna Knez. S svojim eksperimentalnim pristopom do telesa v gibanju ji je uspelo v dolgih letih pojavljanja v javnosti izboriti prostor sodobnemu plesu v zavesti Slovencev. Spekter Jasninega plesa je neulovljiv kot mavrica. Od krhkih, lebdečih, vetrovnih točk, do krčevitih, statičnih in divjih poz ali gibov v fotografiji Toneta stojka, je Jasnino telo ves čas svobodno, samozavestno in izrazito. Pravzaprav gre ves čas za dvojnost neke sanjske in nematerialne mehkobe ter prvinske svobode mesa, telesnega občutja nezadržanih strasti in energije.” Jasna Hribernik, režiserka
“Kot sodobna različica legendarne Isadore Duncan je Jasna Knez (1949,Trst) ostala zvesta avtorskemu soloplesu, ki temelji na improvizaciji in raziskovanju giba, iščoč vedno nove, na naravnem gibu temelječe, a prefinjene plesne oblike.
S svojim plesom je kot prava marginalka opazno-neopazno, brez blišča vtkana v slovenski kulturni prostor in čas.”Neja Kos, plesna kritičarka, vodja plesne dejavnosti na JSKD
“Jasna Knez – slovenski plesni dragulj,” Rok Vevar, plesni teoretik, kritik, Delo
“J. K. – legenda slovenskega sodobnega plesa, samosvoja v trenutkih svojega plesnega speva in eterični igri gibov.” Daliborka Podboj, plesna kritičarka
“Jasna, ti si brezčasna,” Janez Matičič, slovenski skladatelj, na Festivalu komorne sodobne slovenske glasbe, Radenci 2001